Ko je še Kristus, gospod Bog, po zemlji potoval okrog, kot siromak in nepoznan, prišel je tudi neki dan, ko solnce je zapadalo,
pred kočo revno, majheno, pa prosi, da bi ga sprejeli, ter ga črez noč pod streho vzeli. Pošteni mož mu da roko,
pa mu odgovori tako: ,,Sicer res malo le imam, al' kar imam, rad bratu dam, če le ne bode tu pri nas
celo prežalostno za vas, ker sreča je od nas zbežala, in žalost sama nam ostala." Pa Kristus mu odgovori:
"Spoštujmo bolečino vsi, saj bolečina Bogu služi, ker duše čisti, ž njim jih druži. Hvaležen bom vam vsaki čas,
da smem počiti dan's pri vas." Še gospodar večerjo da, in Kristus ž njo se okrepča. Za tem se vleže in zaspi;
in zjutraj, ko se prebudi, veli: "Bila je dobra noč, imajo udje novo moč. Za dolgo pot, za težko pot,
al' naj za toliko dobrot vam vrnem kaj, povejte mi, kaj da vas peče, žalosti, Zakaj da srce vas boli?
V hvaležnosti le to želim, da vas prav srčno zveselim." In žena mu odgovori: "Oj, za vračilo nama ni!
Al' dete najino edino trpi neznano bolečino, in huda smrt ga bode vzela. Pa tega, kar bi jaz želela,
mi vi ne morete storiti, ne more mi se izpolniti edina, mala želja ta, da se še enkrat nasmehlja."
Tak' toži žena žalostna, Gospoda k detetu pelja. Oj kak' je bolno in bledo! Pa ko odpre kalno oko,
ter ga v Zveličarja upre, zvedri se inu, zasmeje se, ter se smehlja tako sladko, ter se smehlja tako milo,
kot da nebeški žar'k iz raja nedolžne ustnice obdaja. In staršem srce se topi, od radosti jim koprni,
in vsak Gospoda pogleduje, On pa prisrčno se raduje. Neviden hodi Kristus še po hišah, kočah semtertje,
bolehno dete kjer leži, kjer mati joka ino bdi, tje tiho, krotko se spusti; nasmeje dete se sladko,
in zdravo je, al' pa s sebo, Gospod odnese ga v nebo.
Cookies on Poetry Cove