Kako razpaljena je zemlja,
kako pekoč nebes obok!
Uboga mati, ki potuješ,
v naročju ti ubog otrok!
"Miruj, miruj, nedolžno dete,
studenca tukaj najti ni,
da potolažil bi ti žejo,
ki tudi mati jo trpi.
Vodnjak zija pred nama prazen.
Zahvaljen Bog! Nad zid poglej,
tam v hladni senci se med listi
zlate citrone sočne z vej!
Tam slepec sam sedi na klopi
in straži dom in žlahtni sad;
morda se naju on usmili;
stopiva k njemu tja pod hlad!
O dobri mož, privošči nama
citrono z veje jedno vsaj!
Dva tujca sva iz Nazareta,
kamor potujeva nazaj.
Pekoča naju žeja tare ..."
"Kdorkori sta, vzemita le,
vzemita, ohladita žejo,
saj Bog nam sadje da in vse."
Odtrga sad ljubeča mati zase
in svojega Sinu.
In čudo! Trojen sad požene
namesto vzetega sadu.
Kdo storil je to čudo, slepec?
Poglej, spregledal je trpin!
Ne slutiš li, kdo nate gleda?
Marija in nje božji Sin.