Dušo mračno, temne čase
tudi jaz imam.
Zatopljen tedaj sem vase
in pohajam sam.
Sebe naj kako umejem?
V hipih teh ne vem,
ali naj se glasno smejem,
ali jokam nem.
Savla tožnega se spomnim:
hipe je imel,
ko pod žaljem je ogromnim
jokal in besnel.
David strune je ubiral,
mečil kralju žal,
hudega duha iztiral,
ki ga je napal.
Ptič na vejici zeleni,
bodi David moj –
kakor David Savlu, meni
milo ti zapoj!
Pesmi neče mi zapeti,
odgovarja ptič:
Savlov mnogo je na sveti,
Davidov ni nič.