Moja sreča

Sedel bom sam, prikovan na svoj stol, če moj ostane v letih osivelih. Zaspala bo mi v prsih tiha bol, udan govoril bom: „Izpit je kelih.“

In glej – približa se mi lepa žena, ktt vodna vila vstane iz valov, v obleki svilni, s cvetjem okrašena, bogata žlahtnih, milostnih darov.

Premrle roke dvignem v svetli zrak, poprašam ves zadivljen: „Kdo si, kdo si? . . . “ „Ne boj se me, priletni siromak! Jaz sreča sem, ki vsem darove nosi.“

„Prinesla si jih tudi meni kaj? O sreča, moja duša je otročja . . . O tebi sanjal sem nekoč – – pa daj en dar mi vsaj iz svojega naročja!“

„Še več, še več ti dam, betežni starec! Vsekdar si bil prijatelj dobrih vin – morda se ti privolji en kozarec? . . . “ – Zajecam: „Ne, nadušljiv sem trpin!“

„Pa vzemi si zlata, čeprav na kupe!“ – „Ne maram ga! Denarjev ni mi žal. Kdo hodil bi poslušat mestne hrupe in z bolno nogo, kdo bi potoval!“

„Naj položim, zaslužni moj mučenec, na glavo tvoja venec v znak časti?“ „Na plešo, kaj? Ogreval bi me venec, ker mrzla soba je in mrzla kri . . .

Nič, sreča, nič! Moj kelih je izpit. Ti pusti mojo sobo in poleti lahkr med živi svet, pod sončni svit in srcem mladozornim vence pleti!

O zenica življenja v zarji zlati, o knežnja sladkih, a krilatih nog! Nestalna si, a kadar meniš stati, prepozna si. – Na vek te čuvaj Bog!“

In hitro žena zapusti moj stan – Po licih mojih zdrkne zadnja rosa . . . Na pragu sreča jo obraz neznan: meglena žena, v roki njeni – kosa.