Ni velik prostor v moji sobi,
dve okni kažeta mi dan.
In vendar nisem nikdar tožil
o nje tesnobi in puščobi,
odkar sem v nji izvolil stan.
Družica verna mi je knjiga,
zabava v kletki droben ptič,
misleči duh mi je tovariš,
ki luč mi nauka prižiga:
na solznem svetu vse je nič.
Brez hrupa noč in dan poteka,
veli mi spat, veli mi vstat.
In jaz, zakaj bi neki tožil,
saj čaka vsakega človeka,
še vse tesneji dom enkrat.