Naj tudi jaz ti spletem kito
ki venča toliko gomil,
ne iz jesenskih rož povito,
iz gorkih, mati, le čutil.
Čeprav je tebi posvečena
na dan vseh mrtvih pesem ta
v imenu vendar je zložena
sirotnih vseh otrok sveta.
Spomin na mater pokopano,
komu ni drag, komu ni svet?
Umrje mati vsem prerano,
naj tudi sto dožije let.
Preromaj svet, spoznavaj srca,
v nikomer in nikjer, nikdar
ljubezen taka se ne zrca,
kot sije v njej ta čisti žar.
Zato srce je plemenito
nikdar ne zabi in nikjer.
Zato i jaz ti spletam kito,
umrla mati, ta večer.
Iz čustev kito? Kaj naj pojem?
Naj mislim li naprej, nazaj?
O srcu tvojem ali svojem,
o mirnem ali tožnem – kaj?
Očesa mokre bi utrinke
zaman na grob usipal jaz,
in glas ubrane žalostinke
raztožil bi še bolj obraz.
Ljubezen ti zatrjam nežno,
ki zate jo še zdaj gojim,
srce posvečam ti hvaležno
in čustva vsa in misli – z njim.