Od tukaj daleč za gorami
nocoj po venčanih grobeh
večerni mir jokanje drami
in luči sto gori po tleh.
Da so mi dana brza krila
ob glasu žalostnem zvonov,
na daljnjo pot bi se razvila,
hitela tja bi – tja – domov.
Oh tja, kjer davno so zaprle
lopate dragi moj zaklad –
Pred grobom matere umrle
nocoj bi jaz pokleknil rad.
Zaman vse gorko hrepenenje!
Med tujimi grobovi spem.
Jesensko cvetje in zelenje
od tujih rok vsajeno zrem.
A bodi! – Saj ob smrti njeni
pretrpel dvojen sem pokop,
saj nimam v zemlji le prsteni,
saj imam tudi v srcu grob.
In v grobu tem srce ljubeče,
njen ljubi smeh, njen ves obraz
vse dneve davno prešle sreče,
ki poleg nje sem pil jo jaz.
Morda je zemlje grob, o mati,
teman nocoj in zapuščen,
na njem ne morem luči žgati,
a grob srca je razsvetljen.
Spomine svetle mu prižigam,
in solze svetle točim nanj;
k nebesom svetlim roki dvigam
in molim zate tolikanj . . .
Da Bog naj milostni pozabi,
kar je tvoj duh zagrešil kdaj,
da naj te nekoč vsaj povabi
v kraljestvo mirno – večni raj.