Le mirno spi vseh mrtvih dan,
ljubeče matersko srce!
Naj te ne motijo zvonovi
brneči danes nad grobovi,
saj tebi ne, saj nam zvone!
Saj tebi ne, saj nam zvone,
ki mrzli dihamo še zrak
ter nas bude tako resnobni
k molitvi žalostni nagrobni,
da se zamišlja duh težak.
Le mirno spi vseh mrtvih dan!
Kako šume ljudje nocoj!
od groba hodijo do groba,
ljubezni vodi jih zvestoba,
čisteja kakor luči soj.
Čisteja kakor luči soj
ljubezen tudi v meni tli
do tebe, draga porodnica,
življenja mladega vodnica,
podoba sladka prešlih dni.
O da rodila bi jesen
cvetic, kar jih rodi pomlad,
na tvojo ljubljeno gomilo
položil vencev bi obilo,
razsvetlil jo kot bajen grad.
In ko bi nežen deček bil
in ne bridko izkušen mož,
solzan bi sklonil se nad venci,
da v solzah luči bi plamenci
odsevali s stoterih rož.
Le sladko spi vseh mrtvih dan!
čemu bi dramil te moj jok?
V ljubezni svoji bi plakala
celo v nebesih, ko bi znala,
da solze toči tvoj otrok.
Saj kdo bi pač na svetu vsem
in kje in kdaj poznal tako,
kaj se godi otroku v duši
klečečemu na črni ruši
kot speča mati le pod njo.
Vsa čustva mi nocoj drhte,
ko pojejo zvonovi vsi.
„Nebeški mir Gospod naj da ti,“
jaz molim naj – ti pa, o mati,
le mirno spi, le sladko spi!