Na steni slika tvoja – to je vse, kar še imam od tebe – to je vse, in šopek črnih las in – grob. Oh to je vse in drugega nič ne,
očem vse drugo vzel je tvoj pokop. Nocoj doni, o mati, žalen zvon za mene živ, za tebe mrtev zvon. Vseh vernih duš ljudem oznanja dan.
Nikomur ne oznanja ga zastonj – Kaj meni li, ki slušam ga solzan! In jaz še trosim v ta brezčutni svet, prav kot bi mislil, da me ume svet,
v ubranih, milih vrstah tvoj spomin! Kaj morem sam zato, ljubezni vnet! O Bog, le eno mater ima sin. In ene matere spomin, kako
zatare naj življenja boj – kako? Pa bodi silen kot valov vihar. Peklo spominov svetlih in nebo preseva njenega spomina žar.
Najmanj pozabiti te morem jaz, ki sem te v zgodnji grob položil jaz. Ti nisi mi telesa mati le. Prejasen srca svojega izraz
pustila svetu si – moje srce. In tega srca ni bilo me sram in tega srca me ne bode sram, dokler bom gledal grešni solzni dol.
Ni le strasti – čutil je tudi hram, ki jih blaži življenja bridka bol. Telo ti zdaj trohni, telo je prah. Iz zemlje v zemljo se povrne prah.
Iz praha klije pa najlepši cvet. In živi ta simbol mi jemlje strah, da se ne vidiva nikoli spet. Da, vidiva se, zvon mi govori,
da vidiva se, luč mi govori, na grobu kvišku plameneča luč. Da, vidiva se tiste strašne dni, ko vsem odpre grobove božji ključ.
Naproti hitel bom ti jaz tedaj, objel te, mati ljubljena, tedaj, in kaj ti vse povedal – vedi Bog! Spomin mi vzel bo tistih hipov raj,
in moj izraz bo morda blažen jok. Doni nocoj na stolpu žalen zvon za mene živ, za tebe mrtev zvon. Vseh vernih duš ljudem oznanja dan.
Oh, meni ne naznanja ga zastonj; jaz v duhu te objemam že solzan.
Cookies on Poetry Cove