Mati božja je za Sina
delala umetne cvete,
ko je večnolepi praznik
bližal se noči presvete.
Zima ravno zagrnila
brez krasu ves tožni svet je;
ni pomladi, ni poletja,
da bi stlala v čast mu cvetje.
In zato je Mati božja
delala umetne cvete
da bi ž njimi okrasila
svoje ljubeznivo dete.
Mnogo rož je raznobojnih
že Marija irezljala:
prva rdeča, druga bela
ta velika, ona mala.
Mati že dokončevala
to ljubezensko je delo,
ko pa zadnji cvet rezljala,
vbodla se je v roko belo.
Kri je rdeča poškropila
tisto cvetko nežno-malo
pa je ona oživela,
listje nje je vztrepetalo.
V ta spomin kot kri rudeče
vedno še ima robove:
rožo biserno pomenja
in marjetica se zove.