O meni se je motil svet
in se morda še danes moti,
a jaz sem hodil vrsto let
in hodim še po svoji poti.
Ko se je gnetel ljud naprej,
in jaz sem v blatu kdaj obtičal,
o, to pljuval je fej in fej,
o, to me je z jezikom bičal!
Pomislil ni in ni ga sram,
da s pljunki in stopinjo trdo
na prašno pot življenja sam
namešal mi je blato grdo.
In ko sem vstal, morda je kdo
bodočnost lepšo mi obetal,
a klelo jih je sto in sto,
da sem za njimi jo prikretal.
Le plezaj ljud, naprej in gor,
jaz rad ostanem zadaj, doli.
Ne maram biti tebi vzor,
kot meni ti ne boš nikoli.