V življenju sem te bil nekoč
z osornim govorom zavrnil
in morda sem ti v dolgo noč
življenja kratki dan zagrnil.
Na kraju tujega sveta
bilo je prvo mojih pisem
poslano tebi od srca:
tako hudo jaz mislil nisem.
Željno sem čakal dan za dnem
glasu od tebe ali lista,
kako sem čakal, sam le vem,
zastonj, nikdar mi došla nista.
In zdaj name spomin tišči
besed nekdanjih kakor mora,
in zdaj miru mi ne deli
ne tihi mrak, ne rujna zora.
V življenju nekdaj pred teboj
besede trde sem izrekel.
ah, ne sluteč, da govor moj
tako globoko te bo spekel.
A bridko čutim zdaj trpeč,
odkar sem naglo te izgubil.
kako sem ljubil te – in več,
kako tvoj duh je mene ljubil.