V nobeno družbo vabljen,
le sebe je imel,
od vseh ljudi pozabljen
doma je sam sedel.
V preprosti gorski vasi
o njem je slovel glas,
da že v predavnem časi
naselil se je v vas.
Ni živa duša znala,
zakaj, čemu, odkod.
Dečad ga je nazvala:
„Razdrapani gospod.“
Ob uri pa poslednji
– umiral ni bogat –
možakarji sosednji
prispo ga obiskat.
Okoli njega zbrani
vele mu, da naj vsaj
ob smrti jim naznani,
kdo vendar je in kaj!
In starec de počasno
in tiho kakor tat,
a vendar dosti jasno,
da „bil je literat.“
„O sveti moj opravek!
Kadar mini pokop,
kaj bil sem – eden stavek
zapišite na grob!“
Ob njem se vsi osupli
spogledajo možje –
A v bledem, mrzlem trupli
zastane vtem srce . . .
„Ob smrti zadnje želje!
Odreči kdo jih sme?
Za vest so nam povelje.
Kaj želel je, sam ve.
Ob smrti prošnja čudna!
Slušajmo ga zato,
da duša se mu trudna
spovračala ne bo!“
Pod staro so ga lesko
zasuli v groba hlad,
zapisali na desko:
On pil je liter rad.