Bil zgodovine večno-važni dan je:
Učitelj blagi, visočin Gospod
izpolnjeval prerokov sladke sanje,
Adamov v krvi je opiral rod.
Prizor grozan! Priroda vsa žaluje,
nevidna moč pretresa vso zemljo,
nad njo obupno, čuj? vihar vzdihuje,
zaprlo solnce je tožeč oko.
I liščku tožna dušica trepeče;
cvrči, svari – a klic je ta zaman.
Na križ druhali goste zro besneče,
kot skala trd počesto je zemljan.
Nevtrudno obletuje ptič razpelo,
pihlja Gospodu hlad v množino ran.
Glej, pade kaplja mu krvi na čelo,
na prsi – rujna kot pomladnji dan.
Odtlej je liščku čepica rudeča,
prsljik kot zarja robi trak srebrn,
in gombic vrsta solčno se žareča
prej kot noč je liščkov rod bil črn.