Tam, kjer valovje rensko med gorami sumi, da Švici, zemlji prosti, do dna srca doni,
tam hišica je stala, oj hišica 'z lesa, pokrita z revnim bičjem, na breg postavljena.
V tej hišici leseni stanuje siromak; otroke, njega, ženo hranjeva ribji vlak.
V tej hišici leseni ni srebra, ni zlata, pa biva v njej družina pobožnega srca. –
Odhajalo že solnce za strme je gore, oblaki črnosivi nad hišico vise.
In pogubljive strele v oblakih švigajo, v brloge izpod neba zveri se umikajo.
Za mizo svojo ribič z družinico sedi; od zunaj dež uliva, on v hiši kruh deli.
Ta čas nekdo na vrata trdo potrka kar, od mize naglo vstane, odpirat gre ribar.
Čez prag duhovnik stopi in v roki križ drži, pa brada se mu bela, ko čisti sneg blešči.
"Oj hvaljen bodi Jezus!" popotni mož je djal. "Na večne čase, amen!" ribar odgovor dal.
"Preljubi moji, prosim, naj tu se posušim; pri vas do zore bele pod streho naj zaspim."
Pošteni ribič pravi: "Častiti moj gospod, nocoj hudo je vreme zadelo vašo pot.
Postreči vam ne morem; pa kolikor imam, to vam z roko veselo, z veselo dušo dam.
Vzemite kruha z mize, ak' vam je z nami všeč; potem se z nami grejte, na gorko pojte leč!"
Že vstaja zora zlata in sije nad goro, popotni mož pa jemlje od rib'čevih slovo.
In gospodar se spremi do ceste ga vesel; tam sede trudni starec, ker hod ga je prevzel.
Rezilo v roke prime, odreže palico, iz palice pa dolbe leseno ribico.
Nad ribo čudno moli, nareja sveti križ, potem veli ribarju: "Glej, da je ne zgubiš!
Privezana ti v mrežo bo srečo klicala, veliko rib in ribic iz reke dvigala.
Al kadar več ne bo je, tud' več lovi ne bo; vsa tvoja sreča pojde, ves blagoslov za njo."
In ribič je hvaležen leseno ribo vzel; domov se je povrnil, za vado jo pripel.
Nalovil z njo je blaga, nalovil dobrih dni; ko tolstemu županu obraz mu zablešči.
Ze nekaj let ni rezal več kruha črnega naložil v svoje hrame srebra je in zlata.
Sosedje so poznali ribarja nekedaj; al' s čim si je pomogel, s čim obogatel zdaj?
Skrivaj za njim so vedno obračali oči; pa kaj se jim pokaže? Da mnogo rib lovi.
Natočijo mu vinca, srce se mu odpre; o ribici leseni povedal jim je vse. -
Sosedje preveseli hite od njega preč; al' drugi dan ze v mreži ni bilo ribe več.
Zastonj je solze točil, zastonj se je kesal; z druzino je ubožen v prezgodnjo jamo pal.
Cookies on Poetry Cove