"Ne hodi v gozd po klade v soboto kvatrno, da zlo te ne napade, čuj prošnjo materno!
Sem skušena, sem stara, ubogaj me, moj sin! Veruj, srce ne vara, poslušaj opomin!"
"Kaj, mati, mi grozite?" de mladi gospodar. "Le tiho mi bodite, za to vam prav nič mar!
Vsi dnevi so enaki, kedo vas slušal bo? Otroci in bedaki; – so prazne marnje to.
Imam voliče mlade, strahu ni v meni nič, doma mi bodo klade, naj brani sam hudič!"
Odšel je on in štirje sosedje ž njim, rekoč: "Če res kje kak hudir je, naj skaže svojo moč!"
Pri oknu mati gleda, solzi se ji oko; "Gotovo," – vzdihne bleda, "v nesrečo d'nes gredo."
Že v gozdu so, v dolini, že klade nalože. Oblači se; – v višini vetrovi se pode.
Stemni se; iz oblakov se vsuje sodra, sneg, ne straši to možakov, z vozmi hitečih v breg.
Čuj! Strašen šum v goščavi, razlaga lom se hoj, vihar voze ustavi; je mar tu pekla roj? –
In burja tuli, pišče, po tleh se dela led, brlogov zver si išče in plašna je goved.
Poganjajo voliče možje, kriče, rote; vihte nad njimi biče, a z mesta ne hote.
Napno poslednje sile, zdaj v to, zdaj v ono stran, moči viharja čile jim branijo na plan.
Zastonj so vsi njih trudi, zastonj ves njih napor, glej! drug za drugim zgrudi pod snežni se zastor. –
Ostale tam so klade, ostali tam možje, rop grozni smrtne vlade, družinam, oh, gorje!
Našli so pet mrličev na žalost materno in žen in otročičev v nedeljo – kvatrno.
Cookies on Poetry Cove