Ko je trpel na lesu križa
za vse ljudi Zveličar sam,
prijazna ptica se približa
in sede na počezni tram
in s kljunom ruvati začne
iz ran globokih mu žreblje.
"Zahvaljena, o ptica mila!"
nebeški reče ji trpin.
"Ne dam ti večnega plačila,
a nekaj dam ti za spomin.
Od danes bodi perje tvoje
rudeče, kakor moja kri,
tvoj kljun pa kriv vse žive dni,
naj kljuje, zoblje ali poje!"
Še danes krivokljun rudeči
med pticami edin goji
svoj rod po zimi v gostem smrečji
in milotožno žvrgoli.
in vera gre o njem okrog,
da kal človekovih bolezni
potegne nase in premine,
prav kakor v večni je ljubezni
ozdravljal dušne bolečine
njegov ljubimec – Kristus Bog.