Zveličar in Peter po svetu hodila. Po svetu hodila, nevedne učila. Pa gresta mi nekega dne oba po veliki cesti tako sama...
Za gore že solnce je spravljalo se, od gričev, vršičev poslavljalo se. Počasi korakata moža častita, globoko zamišljena – ne! – to se pravi:
Zamišljen v resnici bil sam je Gospod, v tla gledal in gledal je celo pot. Bog vedi, kaj mu je hodilo po glavi! O, Peter bi zdavnaj že rad bil golčal,
z velikoj težavoj je tih bil in molčal (ker, kdor veliko in rad govori, ne misli globoko – izkušnja uči), beseda mu baš je na konci jezika:
Pred njima prikaže se čudna slika! V dnu jarka globokega, tik pri cesti kmet ležal je vznak in v nezavesti. „He, klada pijana, zmezi se, zmezi!"
zadere Šentpeter se v sveti jezi. – „Domov! Mar nič se ti še ne mudi? Brez olja je starka doma in soli!" A Kristus Šentpetru s kazalcem pomigne:
„Pomagaj, da revež na noge se vzdigne! Sok trsov moža pač je malko ukanil, doslej se še ni bil nikol upijanil, no, pošten je sicer in dobra duša ...
Šentpeter strmeč te besede posluša, in, hoče – noče, do prvega praga – pod pazduhoj kmeta vodeč, pol noseč, pod pezoj rojaka se dobro poteč –
Zveličarju spraviti ga pomaga. Pa gresta po cesti zopet naprej, kdo jima naproti prihaja? – glej! berač je ostuden, poln gnilih gob,
živ mrlič, ko svoje dni modri Job. A glej, Zveličar se jadniku bliža: „Oh, brate nesrečni!" srčno ga pozdravi – s poljubom bolnika pri priči ozdravi.
Šentpeter se čudi, od čuda se križa. Pa gresta po cesti beli naprej, kdo jima naproti prihaja? – glej! mož svetega lica, v obleki bogati,
na prstih se prstani bliskajo zlati; in glej, že od daleč se jima odkrije: „Hosana, sin Davidov!" skoro zavpije . . . „No, vendar že edenkrat – hvala Bogu!"
oddahne si Peter – „bilo ni miru od sitnih pijancev in postopačev, in gnusnih in gobavih samih beračev; zdaj prvi nas sreča mož pošten in pravi!"
In Peter neznanca spoštljivo pozdravi. A Kristus? – popotnika še ne pogleda, in nalašč od njega obrne se v stran, ko mimo gre tujec ves sladek, skesan –
za Petra spet nova uganka – seveda! „Kako pa, da tega preziraš? Povej!" „Na ustnih ta človek pač nosi Jehovo, a srce le mamona moli njegovo,
o, Peter, ta svetec je – farizej!"
Cookies on Poetry Cove