Sapricij, svečenik, in Nicefor, kako sta si bila iskreno vdana! Družila ju je sladkonežna vez, kot mlada Davida in Jonatana.
Živela vkupe večno bi oba, skrivnost ju ni razdvajala ni ena; pretresala nikdar ni nju srca ni radost, niti žalost nedeljena.
Skrivaj se je sešel kristjanov zbor na domu vernega patricija. Prišel je tudi k zboru Nicefor, čakali so samo Sapricija.
V pridušenih so glasih med sebo zatrjevali Kristusu zvestobo. Za uro je minila ura koj – o polnoči Sapricij stopi v sobo.
Srce se Niceforju vzradosti – a poln ljubeče, svete nejevolje prijatelju resnobno le veli: "Izgovore pustiti je najbolje!"
O kakšna tema leže na obraz pobožnemu Sapriciju v tem hipu! Takoj zamrje v prsih mu izraz, obstane bledemu podoben kipu.
Ne dolgo. Nagloma se proč obrne brez milega pozdrava: Hvaljen Bog! Vsi skočijo za njim... on se ne vrne. Potrt razide se kristjanov krog.
Prečuta mine noč, posveti zor. Skesan in tožen vstane Nicefor. Kaj naj stori! - Ne prejde ure pol, pred drugom svojim že izliva bol:
"Sapricij moj, Sapricij dragi, mili, nenadoma sem žalil te – odpusti! O znaj! Beseda odleti na krili, zastonj jo kes lovi, ko se izusti.
Sam Bog, ki naji enkrat izveličaj, sam Bog, ki vsem tako odpušča rad, Mesija, najin Rešenik, mi pričaj, da nisem mislil hudega takrat!"
Molči Sapricij . . . Nicefor utihne . . . Razpelo gleda s stene ju molče . . . "Odpusti!" Nicefor še enkrat vzdihne. Zastonj – ponudi roko mu in gre.
Gorje, gorje ti posehmal, kristjan! Iz mesta beži! Ven iz Carigrada! Kako besni glavar Valerijan! Kako mučencev rod pod mečem pada!
In ti se ne bojiš, Sapricij, nič? Ne veš, da si izdan od stotin prič? Morda že danes bodeš kruto zvezan, pretepan jutri, paljen in natezan.
"Jaz nič!" Po mladi duši je zvenel Sapriciju odgovor mil in smel. "Kako zaslužim pač ime kristjana, če sam ne stopim pred Valerijana?"
In predenj stopil je in nanj pogledal: in prostodušno mu v obraz povedal: "Jaz tudi sem učenec Kristusov, v življenju, smrti in po njej njegov!"
Valerijan zbledi, zakliče: "Ha! Zvežite ga, vrzite ga na tla! Pod bridkimi udarci naj začuti, kako se mi njegova vera skuti."
In žvižgal je nad svečenikom bič, a bolečin on ni pokazal nič; s krvavim, trdo zvezanim telesom udan oči obračal je k nebesom.
In grožnje vse in sladki vsi obeti ne morejo ga za malike vneti. Sam natezalnice peklenski stroj rodi mu misel: "Jezus, jaz sem tvoj!"
Kar stopi na cesarski svetli dvor Sapricijev prijatelj – Nicefor. Ko muke druga svojega zagleda, zastane za trenutek mu beseda.
Presrčno ga objame in poljubi. "O srečna duša! Že te Kristus snubi. Zdaj pa mi odpustiš. – Na rajski vrt povede skoro te zmagalca – smrt!"
"Ne!" glas mučencev zaječi v obraz udari mu zavrela kri. "Kadila položite mi na dlan, rešite me! Jaz nisem več kristjan!"
Kot črnega oblaka silni grom ta glas podere Niceforja k tlom: "Sapricij! V zadnjih hipih zdaj, vsaj zdaj nikar od sebe krone ne pehaj!"
A zamrmra Sapricij: "Zdaj sem prost! Ponočnih shodov več ne bodem gost." Zakliče: "Cevs s teboj, Valerijane!" Pokloni se in odide iz dvorane.
V solzah glavarju reče Nicefor: "Nebesom vzel mučenca je razpor. Kaj čakate! Mar mislite krvniki, da tudi jaz trepečem pred maliki?"
Raztegne roke. Kot udano jagnje trpi. Besede žale ne izusti. Na udih vseh razklenjen glavo nagne in vzdihne zadnjikrat: ,"Moj brat, odpusti!"
Cookies on Poetry Cove