Na trgu tam v Celovcu kamniten mož stoji, klobuk drži svoj v roci, pred njim bedanj leži.
Kaj pa ta mož pomeni? se vprašajo ljudje. – V povesti izročeni se to-le nam pove:
V Celovcu bil menih je, pobožen mož in svet, za božjo čast in slavo, za rod slovenski vnet.
Ta gre na trg po ribe. Nek ribič tam je stal, menihu se odkrije, – rad bil bi kaj prodal.
Menih slovensko vpraša, po čem mu ribe da, pa ribiča s tem zdraži, ki samo nemško zna.
"Povejte to po nemško!" srditi ribič de. "Proklet slovenski jezik! Ta v glavo mi ne gre."
Menih ga je posvaril, podučil ga tako: "Ne kolnite, prijatelj, to v srečo vam ne bo.
Namesto te kletvine bi jaz ta svet vam dal: Slovensko se učite, ne bode vam nič žal!"
Nad to besedo ribič še bolj se je razgrel, in vnovič je meniha preklinjati začel:
"Naj tebe vrag odnese, Slovence vse s tebo, saj v petdesetih letih noben'ga več ne bo!"
Menih ga zdaj pogleda in to mu govori: "Nesrečni ribič, vedi, kar mož ti star veli:
Le Bog usodo vodi, le on prihodnost zna; kar revni človek blodi, pa malo le velja.
Za tvojo kletev kazni pa več ne ubeziš, ostal boš na tej skali, na kteri zdaj stojiš;
boš v kamen se spremenil in tu na trgu stal, dokler bo kak Slovenec še todi stanoval!"
Besede te izreče. Glej, čudo se godi: Predrzni ribič z bednjem se v kamen spremeni!
Let petdeset preteče, preteče tristo let pa čas še priti neče, ko ribič bo otet.
Le Bog usodo vodi, le on prihodnost zna; kar revni človek blodi, pa malo le velja.
Zato še zdaj v Celovcu kamniti mož stoji, klobuk drzi svoj v roci, pred njim bedanj leži.
Cookies on Poetry Cove