Otožen apostol Peter
iz dalje obrača oči,
v večernih žarkih solnca
zidovje se Rome žari.
"Ti veš, Gospod vsevedni,
kako mi je tesno,
ti veš, da čredo svojo
pastir ostavlja težko.
Preženi, Gospod mogočni,
preženi mi nemir!
Ko volk mu podavi čredo,
naj tudi pogine pastir?
... Kaj On? ... In proti Romi?...
Križ nese na rami lesen ...
Vztrepeže apostol Peter,
oblije pot ga leden.
Vztrepeče in vzklikne apostol:
"Kam greš, kam greš, Gospod?"
"Tja v Romo, tja v Romo, da drugič
tam križa neverni me rod!"
Kot sen podoba izgine,
apostol ostane sam:
"Pretudne je rekel besede,
in kam je izginil, kam?"
Premišlja, premišlja besede.
"Razumem, Gospod te moj:
Prerokovanje tvoje
izpolnit grem, hlapec tvoj!"
Mučenec dan drugi ostavil
apostol Peter je svet,
mučenec izdihnil je dušo
na križu lesenem razpet.