Jezušček v gozdu

Poletno jutro sveti Jožef pravi, ko jutranjo molitev dokonča: "Še dan's se mi tesarsko delo vstavi, če si takoj ne preskrbim lesa."

"Oj, oče, vzemi s sabo tudi mene," poprosi dete Jezušček lepo, "da videl cvetke, gozde bom zelene, da slišal ptičje petje bom sladko."

Dovoli oče, in otrok veselo od matere še ide vzet slovo, in žago in sekiro si za delo pripravi božje dete radostno.

V prekrasnih bojah dijejo cvetlice, mar slutijo prihod li Stvarnika? Dan's v prazničnem so blesku krasotice, po njih se sveti rosa biserna.

Obilo delo že izvršil točno pobožno v Bogu zbrani je tesar; pomaga ljubi Jezušček mu ročno, prinaša in odnaša lahko stvar.

Na vedrem nebu solnce plava više, in silna mu postane žarkov moč, žare se lica Jezuščku, ki briše od nežnega si čela znoj prevroč.

Pod vitko jelko dete v senco leže, kjer mu je mehka postelj mah hladan, tu zabi v mirnih sanjah dela teže, odpira se mu rajski dom krasan.

Zdaj jelka pripoguje tanke veje, za streho se nad Jezuščkom zgosti, da hudi solnčni žarek skoz ne greje, se milo rajsko dete ne vzbudi.

In breze na okoli prevesele bi rade stregle svojemu Bogu, vršijo rahlo z vejami kot pele pri zibelki bi pesem spečemu.

Vesela mah navdahnejo čutila, Gospod na njem počiva vseh stvari! A kratka le je srečna ura bila, prenaglo se mu Jezušček vzbudi.

Prej ko Zveličar se na dom odpravi, hvaležno še ozira se na vse, in brezam, jelkam, mahu, cvetju, travi nebeški blagoslov vesel daje.

Sedaj vonjavo jelka razprostira, ponosno dviga vrh zeleni v zrak, šumljaje breza svoje veje vbira, iz maha pogleduje cvet lehak.

Od tedaj Jezušček zmer v noči sveti na posteljci počiva iz mahu, in jelka v lučic množici nešteti je krasno osvetljena streha mu.

„Za var'hinjo pri jaslicah boš stala," govoril jelki stvarstva je Gospod, „ker Jezuščka si tukaj varovala, da solnce ni mu vzročilo nezgod.

Slovesne pesmi breza bo šumela v plačilo slavnosti čestite dan, po solnčnem potu bo hladiti smela sprevod preveličasten in krasan."

In breza sme krasiti takrat pota, ko v radosti se nam topi srce, da Jezus sam, o kolika dobrota, v presvetem zakramentu mimo gre.