Pojdi z menoj, ki prevaran v mladosti
z mano življenja nevero deliš –
vrzi na veter skrbi in bridkosti,
z mrzlim nasmehom zadeni svoj križ!
List se odtrga z drevesa ob cesti,
v vetru umre neizraženi vzdih,
kdo ima srce, ki ve te bolesti,
kdo ve za boli, ki umirajo v njih?
Sam sebi ljubi, sam sebi toži,
pa ti odpade z oči pajčolan,
videl boš trn na najlepši roži,
v smehu in sreči boš strog in teman!