Gazele

Ko pade mrak po zemlji, nesoč počitka, miru blagodejno moč, molče se naslonim na svoje okno, oziram po krovih se bornih koč.

Sto misli mi burnih hruje po glavi. Pokrivam si čelo, le to vzdihujoč: Oh, ko bi jaz tudi mirne duše zamogel strmeti v to mirno noč! –

V logu so odpeli ptičev roji – vse prazno! Na smereki. hrastu, boru, hoji – vse prazno! Širno polje, nekdaj zlatoklasno, kjer ratar je črtal brazde v znoji – vse prazno!

Na širokom nebu se valijo sive megle v vednem nepokoji. – Vse prazno! Kjer je divja roža cvela na pologu bujnem, na prisoji – vse prazno!

Oh, a tudi notri, tukaj notri čutim, da je v temni duši moji vse – prazno. Veselil se bodeš v presladki veri, da vsako srce se lahko premeri,

če hočeš je zase izbrati. Toda v življenju hladnem večeri uvidiš razžaljene duše, da trpko se zoper tebe naperi,

ko smatraš je najbolj za svoje. Kako se motimo hitro v izberi! Ljudi je veliko na sveti. a pravi človek je malokateri.

Nekdanjih lepih dni pozabiti ne morem spominove moči oslabiti ne morem . . . V samotni, temni svoji sobi veselih knjig v tolažbo rabiti ne morem.

Zakopan v morje silne toge nikjer čeri rešilne zgrabiti ne morem. V brezupnem svojem hrepenenju iz srca niti solz izvabiti ne morem.

Ko prvikrat vidiš človeka, ne sodi! kaj lice njegovo izreka, ne sodi! Srce je globoko zakrito; ne čuješ njegovega jeka, ne sodi!

Prenagljena glasna beseda globoko mu rano zaseka, ne sodi! In ko izrečena je sodba, za rano ne najdeš več leka, ne sodi!

Poznaš li ti samega sebe? Čas hitro na zemlji poteka. Ne sodi, da onikraj groba preostro vladar te človeškega veka ne sodi!

Sprelepi Bog, dobrotni Bog, odkleni nebeška vrata vigredi zeleni! Razdmi z oboka žalostne oblake, iz duše, s čela megle mi preženi!

Naj gledam zemljo, delo Tvoje roke v obleki, z divnim cvetjem okrašeni! Iz belocvetnih grmov, z vej brstitih, iz viška milo drobni spev mi zveni!

Za nekaj ur se zopet mi umiri grizoči črv, ki leta krajša meni . . . Temo, ki me obdaja v toplem ždenji, ki poti več ne vem iz nje – razdeni!

Sladak spomin naj se objame z upom, da vendarle za srečo smo rojeni! Predno na žalostni zemlji odslovem – še eno pesem! Iz globočine srca naj prizovem še eno pesem!

Duh mi ne da miru, ni obstanka – V skrajnem jaz čujem hramu njegovem še eno pesem. Svetu izlil o ganotjih notranjih v glasu bi pravem, vsem drugem, vsem novem še eno

pesem. Jezik molči in v sponah mi jeca. Kdaj mu nemile spone odkovem? Še eno pesem! Kdaj iz srca globočine prizovem še eno pesem?

Jaz delam ode, vi delate sode, moj oče. Nikomur menda ne delava škode, moj oče. Za sode je treba dokaj vina, nekoliko vina tudi za ode, moj oče.

A svet vzdihuje, da nima denarjev, da vinske gorice več mu ne rode, moj oče. Zato iz posode mojega srca prav dolgo pesem kipela ne bode, moj oče.

Vi slutite prav. V poznejših letih jaz tudi bojim se bridke nezgode, moj oče, da ne bi ostala po težkem delu nazadnje sama in – prazne posode, moj oče.