Kadar bom v tihi zemlji spal,
in grob preraste gosti mah,
nov vek na zemlji bo sijal,
na mojih pesmih ležal prah.
Da dolgčas bi pregnal, morda
odpre jih kdo, prebere kaj,
namrdne se, pogleda v tla
in vrže jih mrmraje v kraj.
„O nedomisleni poet,
med dvema dobama viseč
razumel nisi svojih let,
razumel ne bi naših več.
Kot roža nisi se razvil
z bogatim vonjem v sončni dan,
zdaj breznov sneg te je moril,
zdaj si venel od slane žgan.
Podlesek si moder bil za svet;
klijoč iz mrtvih tal livad
poslednji je in prvi cvet,
zdaj zimo znani, zdaj pomlad.“