Dviguje v dobrovskem se doli Devici rajski hram na čast, stoje mu griči na okoli in temnih šum zelena rast.
Premnogi romar sem prihaja, tolažbe božje si iščoč, in slednji gre iz tega kraja pomirjen, potolažen proč.
Dol z griča, z grada pa opaža nebrojne romarje gospa; nezadovoljno se izraža, nad božjo devo godrnja:
Kaj v vek bi v to svetišče drli Marijo Dobrovsko častit, kaj v moj bi grad se ne ozrli in mene ne prišli slavit?
Saj lepše moje je gradišče, in jaz bogastva več imam kot pa Marijino svetišče: grad pozlatiti lahko dam.
In res: grad bodem prenovila, povikšala mu bodem zid, zbelila s srebrom, z zlatom krila, da romarjem jemal bo vid."
In lepša grad in beli, beli, iz zlata dela gradu krov; da romarji bi bolj strmeli, posrebrni se zid njegov.
Zvršeno delo, grad je krasen, žari do sedmega gradu, blesteč mu zid je, krov je jasen, da lepšega ga ni domu.
Gospa na zlati stol zdaj seda, sedeč oholo sredi lin, dol v božji hram srdito gleda, ko moli v njem solzeč trpin.
Gospa ošabna slave hoče, in hoče da jo ljud slavi, in dalje več trpeti noče, da le Marijo rod dasti:
"Le urno, hlapci, brž v orožje, brž s hriba jutri šmarni dan, zatvorite svetišče božje, noben ne sme več vanj kristjan!
Pritirajte mi rod vrh hriba, prisiljen pride naj slavit, če ne iz lastnega nagiba, naj moran pride me častit!"
Prekrasno jutro v zarji vzhaja na velikega Šmarna dan, grajščakinja oholo vstaja in gleda z line na ravan.
V svetisce dol zre božje Deve, kjer se k molitvi zbira rod, da po Mariji zla in reve odvzev bi večni mu Gospod.
A joj! V svetišče se ne more, zatvorjen je Marijin hram! Vojaki rod ženo vrh gore, častit gospo, ker noče sam ...
"Haha!" gospa se z lin krohoče: "Marija, proč je slava zdaj; odvrni rod, če ti mogoče, da v tvojo hišo ide naj!
Ko prej pred tabo, zdaj pred mano poklekal bode narod v prah, prepričati čem gnečo zbrano, da mene ni pred tabo strah."
Po bregu rod se h gradu bliža, od hlapcev moran gre ihteč, a grad se v zemljo niža, niža; ko gori so – gradu ni več.
Cookies on Poetry Cove