Dar sprave

Visoke gore apeninske poljublja solnce zlatolarno, veder se zgrinja po dolinah, šumi zelena reka Arno.

Pobožen brat hiti zapirat nad reko samostanska vrata in molit v cerkev, kjer počiva telo mučenca Minijata,

,,Gospod, po dnevi in po noči; srce te vsako hvali verno!" Menihi zbrani pred oitarjem molitev pojejo večerno.

,,Dejanjem našim bodi vselej začetek ti in srečen konec!" Čuj – zdajci nekdo zunaj hitro potegne samostanski zvonec.

Umolkne zbor. Vprašanje leže na lice sivega opata. ,,Molite dalje!" mirno reče, ,,jaz pojdem gledat sam pred vrata."

Iz cerkve stopi na hodišče med tesne in debele stene, do vrat železnih k zvoncu pride, oprezen samostan odklene.

Uzre pred sabo – kaj? O čudo! Mladenič lep kledi na pragi in roke dviga, milo prosi: "Sprejmite me, oh, oča blagi!

Sprejmite me v samotne sobe, živim naj, molim v vaši družbi, odrekel sem se vsemu svetu, posvetil sem se božji službi."

Opat ga rahlo dvigne z roko, obraz pogleda in postayo. Ob boku meč, na prsih jeklo, odeva šlem junaško glavo.

Oči mu živo lesketajo, kot prstani na rokah zlati. Zamisli se opat in vpraša: ,,In oče tvoj in tvoja mati?

Odkrito mi povej, mladenič, kaj v samostan in kdo te mora? Če nimas svetega poklica, ne žali svetega prostora!"

Mladenič reče mu ponižno: "Ne kliče me nobena zmota. O mož častitljivi poslušaj, kako so čudna božja pota!

Prijatelja sem strastno ljubil, (na veke naj počiva v miru!) Pred leti ga je neki vitez prebodel nagloma v prepiru.

Iz mesta v noči je pobegnil, ko delo kruto bil je storil. – A jaz – iskati ga in najti pred Bogom sem se zagovoril.

Svoj dom zapustil sem razjarjen, tovarišev nabral krdelo, orožje nase del in nanje in zdivjal z njimi na deželo.

Iskal sem ga po temnih lesih, pretaknil mesta in vasi sem, povsod ga verno opisaval, nikjer ga najti mogel nisem.

A danes, veliki baš petek, črez dolgo sem morilca srečal. Ves divji jaz sem meč zagrabil, on pak pokleknil in zaječal:

,,V imenu Kristusa te prosim, ki za sovražnike je molil, odpusti mi dejanje moje – in on te bode v raj izvolil.

Saj nisem vedel kaj sem delal – solze polijejo mu lice, ne more dalje govoriti – jaz vtaknem meč nazaj v nožnice.

In kakor prvi sneg pred solncem, ves srd se v moji duši staja. ,,Odpuščam ti," velim mu tiho, ,,le miren pojdi s tega kraja!"

In jaz takoj se sam odpravim, ni druga enega ob meni. Kapelico uzrem pred sabo, okoli vrat bršlan zeleni.

Prestopim prag, odkrijem glavo, očem pokaže se razpelo: Pri steni na lesenem križu visi telo mrtvaško belo.

Oči ugasle in zaprte, z napol odprtimi pa usti izreka se – tako se zdi mi – "O Bog, sovražnikom odpusti!"

Zamaknem se v obraz trpeči – srce sočutno mi zajoče, le zanj živeti, zanj trpeti zahrepenim iz duše vroče.

Zahrepenim in precej sklenem posvetni slavi se odreči in v vašem tihem samostanu v redovno haljo se obleči.

Nebeškomilo se nasmehne in Kristus nagne svojo glavo, poklic vzbudi in sklep potrdi – O kolik dar za mojo spravo!

In zdaj sem tukaj, blagi oče, tvoj duh naj miren sam razsodi, kaj od sveta in rodne hiše in kdo me v vašo hišo vodi."

,,O brat po Kristusu, pozdravljen!" Opat mladeniča objame. "Le pojdi, pojdi k nam v samoto, poslan od božje volje same.

Le pojdi sladki mir uživat, ki svet ne more nam ga dati!" Trenutkov nekaj le – in v cerkvi obadva molita med brati.

Visoke gore apeninske poljublja solnce zlatožarno, v dolinah vstaja mlado jutro, šumi zelena reka Arno.

Vstajenja velika nedelja! Poslednja zvezda se utrne, od stolpa cerkve Minijatske izliva glase zvon srebrne.

Presladka pesem "Aleluja" slovesno dokonča daritev, menihi, zbrani pred oltarjem, tope se v tiho še molitev,

In zopet zvonec samostanski molilce nagloma razburi, in zopet miren se napoti opat odpirat vezne duri.

Kdo hoče noter v ranem jutru? Obide slutnja ga na poti, Morda je oče ... Ključ zabrne, pogleda – slutnja ga ne moti.

,,Moj sin, moj sin! Tu mora biti!" zavpije vitez nad opatom. ,,Jaz hočem ga, če ga odkupim z orožjem ostrim ali z zlatom.

Trde tovariši njegovi, da k vam je šel – tu mora biti! Jaz pojdem noter; da ga vidim: Gorje mu, kdor ga kani, skriti!

Moj dragi sin, moj sin edini!" Zmehča se vitezu beseda. ,,O dobri, miljeni duhovnik, nazaj dobodem ga – kaj ne da?"

Opat na rameni očetu uvelo položi levico: ,,Tvoj sin je tukaj in ostane," veli s povzdignjeno desnico.

,,Prišel je k nam – ne sam od sebe, sprejet je bil – a ne zaplenjen, predvčerajšnjim je vstopa prosil, naravnost od Boga odmenjen."

In starec resnemu odetu pove, kar slišal je od sina in vitezu pripoved segne v globino srca in spomina.

,,A naj ti sam pove vse boljše! Pokličem ga, da k tebi pride." Prijazno se opat prikloni, zaklene vrata in odide.

Ne mine polovica ure, in pred očetovim pogledom stoji otrok njegov, med brati najmlajši vnuk prastarim dedom.

A kakošen? To ni več plemič. Obličje mu na prsi klone, in v tem očesu, tem prosečem vsa radost do sveta mu tone.

Nekdanji kodri svetločrni ne sipljejo se več po vratu; uborna halja mu pokriva telo, zavito nekdaj v zlatu.

Drži razpelo v eni roki, ima prižgano v drugi svečo, in ustnice mu šepetajo: ,,Dobil sem pokoj, našel srečo."

"Moj sin," zakliče oče ginjen, ,,je li mogoče? O govori!" Objame ga in tiho dahne: ,,Kar Bog želi od tebe – stori!

A hiti z mano, ti in bratje, v kapelo gozdno čudotvorno, naj tam telo presveto vidim, ki mu je tvoje zdaj pokorno!"

Opat veselega obraza pripomni: ,,Vitez moj, ne hodi! Prenesli smo razpelo včeraj . iz gozda v dolgem izprevodi.

V oltarju našega svetišča kraljuje naj odslej svetinja, do smrti nas in vse menihe za nami čuda naj spominja.

Tja pojdimo in zahvalimo se edenkrat nebes Gospoda; zakaj usmiljenje njegovo od roda širi se do roda."

Vsi zmolijo molitev svojo pred križem v cerkvi na kolenih, pred vsemi potlej sin očeta v besedah odslovi iskrenih:

,,Moj oče, nikdar ne pozabi, da služin višjemu očetu – Očetu, pri katerem nekdaj na lepšemm snideva se svetu."

Molče podasta si desnici, kot bila bi si davno tuja; po duši le zveni obema presladka pesem "Aleluja".

In kdo je srečni bil mladenič? – Proslavlja cerkev ga še danes. Mi tudi ga častimo – bil je svetnik poznejši – Gvalbert Janez.