O dalja sinja, nedogledna,
kraljestvo tvoje kje meji?
Po tebi duša radovedna
iz temne sobe hrepeni.
Pa naj bi z naglico goloba
veslal svoj živi dan naprej,
nikdar bi ne prišel do roba,
nikjer do stanovitnih mej.
Razmikalo bi se obzorje,
kot bi bežalo pred menoj,
in hrepenenje vedno gorje
grenilo bi počitek moj.
O dalja, verna si podoba
nedosegljive sreče ti,
jaz – obstreljenega goloba,
ki nem na skali krvavi.