Leta nekdanja, mlada, vesela!
Kliče nazaj vas tožni spomin.
Lepša pomlad je takrat dehtela,
lepše se petje je v logih glasilo.
Časi beže naprej in naprej . . .
Bilo je, kot bi nikdar ne bilo
in nikdar ne bode poslej.
Kadar meglene razpadejo halje,
vzplava pogled mi do rodnih planin.
Cvetne pologe, tiho oskalje,
doma ugledam okolico milo,
gledam jo, gledam iz daljnih mej.
Bilo je, kot bi nikdar ne bilo,
in nikdar ne bode poslej.
Ali vonjavo in kras izpreminja
roža na vrtu, cvetica poljan?
Ali se spev več s spevom ne strinja,
ptičev ubrano nekdaj znanilo?
velika mati, priroda, povej!
Bilo je, kot bi nikdar ne bilo,
in nikdar ne bode poslej.
V prsih srce je zrcalo veliko,
mirno hitita leto in dan.
Sliko vpodabljata v srcu za sliko
in jo zatirata z jadrno silo
človek strmi nazaj in naprej . . .
Bilo je, kot bi nikdar ne bilo,
in nikdar ne bode poslej.
Skrb prihrumi nad mirno gladino,
trpko spoznanje valove skali.
Slike se iste ozro v globočino,
toda drugačno vse njih je svetilo.
Moten odsev, kot jasen poprej.
Bilo je, kot bi nikdar ne bilo,
in nikdar ne bode poslej.
Kar je minilo tu, mine za vedno;
vrne se morda, a isto več ni.
Kadar življenje ugasne nam bedno,
tožil bo duh nad našo gomilo,
tožil bo svetu naprej in naprej . . .
Bilo je, kot bi nikdar ne bilo,
in nikdar ne bode poslej.