"Na noge, Jožef, vstani koj, Marijo vzemi in nje dete; v Egipet beži še nocoj od tukaj, iz dežele svete!
Glej, krvožejni kralj Herod ti dete hoče umoriti, zato le brž, le brž od tod! Nocoj se, Jožef, vam je iti!" –
Z nebes poslanec je tako govoril Jožefu ponoči; in Jožef vstane ter urno odrine, predno zor napoči.
Je temna noč in daljna pot, po vrhu zima, zima huda; da rešen pa bi bil Gospod, se mraza ne zboji, ne truda.
Iz Betlehema grede zdaj družina uboga – brez imetja; – pa oh, kedaj dospeje v kraj, v deželo varnega zavetja! –
Je tuje vse, neznano vse, steze odljudne so in kraji, vasice ni, ne hišice; žive pač tod le – tolovaji!
Molče potuje celi dan po tujih krajih teh trojica, iz dola v hrib, raz hrib na plan, kamor ji kaže hod stezica.
In ko obzor večerni mrak povije v mračna svoja krila, družina sveta svoj korak ustavi, da bi prenočila.
Tja v kotič mali, kraj poti, se skupno stisne družba sveta; a Jožefa v samoti ti, še bolj Marijo strah spreleta.
In kmalu, čuj, zasliši se stopinj odmev na bližnji poti! – Oh, ropnih mož to četa je, ki pleni tujce tod – v samoti|
Ko v kraj dospe ta nočni roj, kjer družba je bedela sveta; gorje, pred njo ustavi koj mož oboroženih se četa.
Kot lev, ki plane na svoj rop, tako na zbegano dvojico divjakov strašnih skoči trop na Jožefa in na Devico.
A enemu zmehča srce obrazek Jezusov premili; in čudo, glej, družine se namah razbojnik ta usmili!
Pred drugi svojimi celo z močjo jo brani in nasveti; in naposled se mu vdado, prizaneso družini sveti. –
Bogato pa poplačano mu to usmiljenje je bilo. Legenda nam pove kako in kdaj je bil prejel plačilo:
Ko križan bil ta tolovaj na Jezusovem desnem kraji, mu Jezus je obljubil raj rekoč: "Še dan's boš z mano v raji!"
Cookies on Poetry Cove