Iz zbirke “Trubar„. “Le vkup, vi dobri, ljubljeni ljudje, le vkup, vse žene, greha čiste, le vkup, bogaboječi vsi možje,
ki nikdar še grešili niste. Hitite sem, naj reven, naj bogat, naj v gradu, v koči naj stanuje, le sem, le sem, naj star, naj mlad,
da le z menoj boga spoštuje. Da bi se morda ta pomembni dan molitve glas v nebo ne dvigal, ko jaz, presvetli, vredni škof Vrban,
grmado silno bom zažigal?! Grmado silno staremu bogu, ki nas s ponosom božjim gleda in zna o verskem kužnem zlu,
ki srca verna nam razjeda. Spokorni kres, ki se bo zdajle žgal, naj znak nam bo miru in sprave in pa na grešnih tleh svedok svetal
češčenja prave božje slave. Le vkup zato, bogačasteči svet, vsi stojte danes mi ob strani, ker pravim vam, ljudje, proklet, proklet,
kdor praznika se tega brani! Naprej, maziljeni duhovniki, zvesti namestniki Jehove, a vi, pobožni mi cerkovniki,
potegnite za vse zvonove!„ V Šenklavžu zdaj zvonovi zapojo in v dolgi vrsti iz škofije na trg vikarji, prošti se vsujo,
mrmraje svete litanije. V nebo pogled, prekrižane roke, – talarji zlikani šumijo – a od vratov verižice zlate
črez prsi čiste jim visijo. Za prošti pa kaplani se vrste, v rokah kadilnice puhteče, škropilnice in kelihe težke
in drage darovane sveče. Dijakoni brevirje pa neso in olje čisto kakor solnce in miro, blagoslovljeno vodo
in oglja živega tri lonce. Bandero svilno suče čvrst kaplan, vse v škapulirjih in svetinjah, kar našel jih je vredni škof Vrban
po hrastovih cerkvenih skrinjah. Nazadnje frančiškani prineso kuriva tovor v kutah volnih. Nikdar še od napora ni tako
pot tekel jim po licih polnih … Na trgu zbrane vrste so ljudi ko mrtev zid, a v moči silen, srd bliska jim iz resnih se oči,
talarjem zlikanim pretilen. “Le sem! In pravim vam proklet, proklet naj tisti bo, kdor se mi brani bogu zdaj iti večno slavo pet! …
Naprej, vi ljubljeni kristjani!„ In Tekstor jim preti s pestjo … A ljudstvo zapusti Vrbana in kmalu ob vladiki še samo
duhovniška je družha zbrana. No, sključenih in bolnih par ženic, ki smrt že blizu jim koščena, prišlo je z molki k škofu vernih lic
in padlo trudno na kolena. “Prokletstvo vam je zmagalo srce, vam vsem, naj staro je, naj mlado! Gospod! Umijem čiste si roke,
a v žrtev Ti zažgem grmado. – „ Iz stolpa zvon mogočno zadoni, noseč v višine zatrdilo, da zdaj Vrbanov slavni kres gori,
ki ni enakega še bilo. Na kup žerjavico prošt zgrne zdaj in črez zgrmadi vse kurivo in olja nanje, da rudeči zmaj
zaganjal bi se kvišku živo. In ponosito ogenj se v nebo iz tolstega kuriva vzpenja, duhovniki pa psalme vmes pojo
o slavi božjega češčenja. In vse voščenke in svetilnice se ob grmadi zablestijo in vse škropilnice, kadilnice
škropijo kres in ga kadijo. Škof Tekstor od veselja zarudi, ko v dimni zrak monštranco dviga. Grmada gine, v kresu spepeli
se Trubarjeva – zadnja knjiga …
Cookies on Poetry Cove