Ves svoj sem mehki optimizem zbral,
v lase zlata mu in demantov vplel
in v hermelin ga dragocen odel
ter takemu slovo v življenje dal.
Črez leta se je vrnil s tujih tal …
Oko motno, obraz mu ko pepel,
zlata ni, hermelina ne imel,
razrila prsi mu je smrti kal.
Ubožec moj, ne pojdeš več mi v svet,
prešibek si, prenežen, srčni cvet!
Saj te ugonobi še zla prevara …
Naj pesimizem ide, bratec tvoj!
Zavil ga v srd bom in jeklen povoj –
pa nedotaknjen vrne se nemara.