Tudi tebi se osuje cvetje,
tudi tebi pride zime čas,
ko se beli prah življenjske ceste
prime s silo tvojih svilnih las.
Jaz pred tabo morda grem počivat
truden – v črne ruše večni mir.
Ti pa, Mara, preživela sama
svoj življenjski tihi boš večer!
Ob kaminu boš sedela v mraku,
v sanjah gledala v plamena žar,
motil le te bo v zamišljenosti
z mizice bučeči samovar …
V duh vrnila se ti bode doba,
ko sva v mladih šetala se dneh
z roko v roki in ljubezni svete
v enomer iskala si v očeh.
Mara, takrat čitaj moje pesmi,
saj srce mi gorko v njih živi,
ki le zate je čutilo, Mara,
ki si vse mu bila, Mara, ti.
V zimskih dneh, veš, zlata moja Mara,
tolažnik srca je pač edin
na minuli čas pomladi cvetne
topel, svetel in sladak spomin.