Na gori samostan stoji.
Iz samostana zvon zveni
in smrt redovnikovo glasi
samotni, tihi gorski vasi.
Preminul Pij je – sveti mož …
Ne venča prsi nič mu rož,
le sveči dolgi dve voščeni
ob rakvi svetita leseni.
Noben menih solzil se ni,
ko Pij zatisnil je oči.
Le smrtne psalme v noč mrmrajo
in z molki mu v slovo rožljajo.
V vasici pa dekle mlado
v obupu briše si oko,
iz rožmarina venec vije,
da grob menihov ž njim pokrije.–