Tam v zelenem bregu
raste bela breza,
črez rudeče resje
vejice izteza.
Plaka v resju dekle,
gleda črez tri dole,
gleda črez tri dole,
govori takole:
“Kje si, kje si, fantič,
ki sem te ljubila,
kakor kraljeviča
Marka gorska vila?
Stokrat solnce zlato
v noči utonilo,
stokrat vstalo jutro,
kar te več ni bilo.
Ali smrt te, fantič,
pokosila bela,
ali ti srce je
deva tuja vzela?
Da te smrt pobrala,
jaz bi žalovala,
srčno žalovala,
žalostna zaspala.
Da te vzela tujka,
bridko bi plakala,
bridko bi plakala,
sto noči ne spala …„