Curkoma iz neba lije dež.
Kolpa ljute vale
meče v črne skale,
smreke plove izruvane v breg.
Graničar na bregu mlad stoji,
v temo se ozira
in z roko opira
na nabite puške mrzlo cev.
V kočo rodno mu uhaja duh …
V njej ženica čuje,
sinka mu varuje.
Lakot v kotu čuje noč in dan.
In iz koče mu zaplove duh
v hiše prebogate …
Krone vidi zlate,
krono stavi sam si na glavo …
Sredi Kolpe zarezgeče konj,
zarezgeče drugi …
Kdo se v divji strugi
drzne z vali meriti nocoj?!
“Stoj! Kdo plavaš mi črez Kolpo! Hoj!
Če si božji, kdo si?
Moja puška nosi
tihotapcem mrzlo smrt v srce!„
“Čuj! Ne streljaj! Slišiš onkraj krik?
Stražniki drevijo,
da me ulovijo …
Sto kovanih za rešitev, na!„
Sto cekinov zlatih, težkih – sto …
V koči suha beda
lačno žena gleda
in otroka … “Hitro iz vode!„
Že doseza tihotapec breg.
V mokri temni noči
puška glasno poči,
skalna pot odmeva od kopit …
Curkoma iz neba lije dež.
Kolpa v črne skale
meče ljute vale,
z njimi graničar gre mrtev v noč.