Življenja žejen šel sem v divji svet,
življenje divje hotel v njem začeti,
svetnikov svojih in svetnic imeti,
da bi poklanjal jim svoj dušni cvet.
Potrosil cvete vse sem tekom let,
a brez svetnic sem moral koprneti
in brez svetnikov sam zase živeti …
Po žilah se mi je zasedal led.
Prišla si ti … zasvetil mi je maj …
Nič nisem vprašal te: kako, zakaj?
Z očesom le zahteval sem ljubezni.
In ti si bila moja, jaz bil tvoj …
Svetnica zdaj hodila boš z menoj,
vkovana v srčni moj oltar železni.