Kakor v mravljišču v cerkvi je vrvelo …
Prihajali so in odhajali
in dušo z upom si napajali,
poljubljajoč razgrnjeno razpelo.
Jaz tudi nagnil sem pred Kristom čelo.
In dnevi so se mi porajali,
ki nekdaj v duši so razsajali …
Srce memento tožen je zapelo.
Ko sem se vzklonil, si se ti prerila.
Med gnečo mož se te je tiščal tvoj.
Veš, lani si prišla tako z menoj …
In stresla si se in drhteč molila …
Dej, te je li ob Kristovih nogah
moža bolj ali mene bilo strah? –