Cvete dekletu rožmarin,
oj, rožmarin zelen.
Ne našel bi v deželah treh
fant goršega noben.
Oj, cveti, cveti, rožmarin,
in dehti skozi vas.
Pod okno pride fantič zal:
“Zdaj moram v boj krvav.
Daj rožmarina lepega
še šopek mi v pozdrav.
Ko puške bodo pokale,
nate mi bo spomin.„
In dekle v oknu skloni se,
vršič utrga mlad,
pa solzna vsa ga fantiču
pripne za gumbič zlat.
“Na rožmarinček, fantič moj,
ker ljubim te srčno …„
Pa slanca mrzla pala je
na širno, širno plan
in v jutru bil je rožmarin
na oknu ves požgan.
Oj, plakaj, plakaj, dekle ti!
Oj, z Bogom, rožmarin!
Ko bil je rožmarin požgan,
zadele krogle tri
v srce so fanta in vršič
mu pal je v črno kri.
Oj, sijaj, zlato solnce ti,
na mrtvi rožmarin!