Gredo mi fantje skozi vas,
pa v jasno noč pojo na glas.
In v mesec preko vse vasi
zalajajo hripavi psi.
A fantje dalje mi gredo,
veselo vriskajo, pojo.
Le eden ni šel vasovat,
le eden ne na slamo spat.
Pri ljubici je kraj vasi,
kjer žalosten ji govori:
“Ko jutri mašo odzvoni,
njegova boš, njegova ti.
In njega le ljubila boš
in mene pozabila boš.
Bogata ti, a reven jaz
in tuj bo zate moj obraz.
Pa roženkravta ne boš več
pripela mi za trak rudeč.„
“Oj, molči, molči, fantič moj,
moj roženkravt je vedno tvoj.
Zalivala ga vsak bom dan
in skrbno bom pazila nanj.
Če sama sem, pa pridi ponj,
o, saj ne prideš mi zastonj!„