Med prašnimi sem našel spisi, ki spisal jih je pater star, kako zastrupil z greha strupom zemljane je pekla vladar.
Že sto let bil je pekel prazen, že sto let nihče več proklet. Preverno je pobožno ljudstvo, prezvest bil bogu skromni svet.
Pa satan je napil se vinca in vzel je gosli, vzel je lok ter stopil na zeleno zemljo kot goslar strgan in ubog.
In kamor je priromal satan, povsodi zlo je le sejal, ogrinjal svet v baržun in svilo in srebra in zlata dajal.
Preplula svet je nepoštenost, prevara, laž, zavist in greh … In satanu iz duše črne v oči je šinil vražji smeh.
A vendar bilo še premalo na zemlji lepi mu je zla. Še več, še več je trebal greha, da se napolni dno pekla.
In gosli je prijel peklenske, peklenski vzel v desnico lok in himno zaigral peklensko, da vse drhtelo je okrog.
In žene mlade, polne vonja, s sladko blestečimi očmi, mladenke nežne v popjem cvetu, vse je prišlo, da se vrti.
Pa drag baržun in svila težka, zlato in biseri, srebro in demanti, plamena polni, krasili vitko so telo.
In dika stvarstva – mladež moška, življenja polna, polna nad, vrtela se je hrepeneče srkaje v dušo ženske slad.
V objemu so se elementi v celoto tesno spajali in s strupom grešne so ljubezni srce in duh navdajali.
In sviral satan je in sviral, smejal se zadovoljno vmes, izginil v jutru, ko ustvaril človeku je pohotni ples …
Tako je stalo v starih spisih, tako star pater govori … Oj, pater ta, poštena duša, gotovo nikdar plesal ni!
Cookies on Poetry Cove