Bilo gnezdo v hruški stari,
ščinkavec je v njem prebival
s svojo mlado ženko.
V senci jablane košate
ščinkal sosed je mladosten
dan za dnem sosedki.
Poslušala ga je željno,
ker je ščinkal z glasom sladkim,
da jo ljubi strastno.
Neko noč vihar divjal je,
stokalo po vrtu drevje,
strele so letele.
In pod hruško ležal zjutraj
stari ščinkavec je mrtev,
krvaveč iz prsi.
In sosedke pa sosedje
vsi so bili vere trdne:
strela ga ubila.
V gnezdu pa je mladi sosed
vdovo s še krvavim kljunom
na srce poljubljal.