Šopiri se v zelenju mesto,
po ulicah svet zlikani vrvi,
črez trg, črez ceste in črez strehe
mogočni bron glasno v nebo zveni.
Za svečeniki ob oltarju
nešteto v veri trdnih je devic
in žen, ki sije zgolj blaženstvo
s pobožnih, angelsko jim čistih lic.
Bog z vami, žene in dekleta,
ponos in vzor pobožnega sveta,
ki se svetlika čistost sama
iz jedra vam nedolžnega srca!
Oj, zdi se mi, da tale praznik
nalašč je vstvaril papeški svetnik,
da ženske srca nedostopna
bogu sred brezjih klanjate mladik.
Ženice prej v zaprti sobi
ovile so krog ledij oster pas,
če je iz šibanih jim prsi
uhajal do boga proseči glas.
A ve se solnca ne bojite!
Čemu?! In ni vam škoda dragih sveč!
Ve v svili molite, v baržunu –
to staremu bogu pač bolj je všeč!
In če telesu morda treba
še srebra je in žoltega zlata,
pa v domu večni post imejte –
Saj veste, v blesku molimo boga …
Jaz vem, da to bogu ugaja
in lahko ženske mi verujete,
da z zlatom, svilo in baržunom
do njega pot najbolj si kujete.
A to povejte mi, ve duše,
ki od svetosti vam oči žare,
ki srca vam tope se v molbi
in mehke dvigate v nebo roke:
Zakaj le vam pobožna srca
pozabijo mogočnost, čast boga,
če godba zadoni vojaška
in sablja svetla zvonko zarožlja?! …