Gostijo priredil godovno je knez.
Žvenkljanje je čašic zvenelo
med družbo gosposko, veselo
in strune ubrane donele so vmes.
To slastno je bilo veselje.
Dva žepa priboril si smodk je baron,
grofiči so jeli in pili,
od radosti vsi se svetili.
Zakaj ne, ko vse je na mizi zastonj
in redko tak dan se praznuje.
Za govorom govor se dolg je vrstil.
Časteč in slaveč velikaša
kar venomer pela je časa.
Godovniku hlinjeno vsak je kadil
in dela proslavjal njegova.
“Knez mili, presvetli naš častni meščan,
oj, biser ti našega mesta,
vsa družba se klanja ti zvesta!„
s hripavim je glasom besedil župan,
pa pot si obrisal raz čelo.
Od gosta do gosta šel knez je nato,
pozdravil župana in škofa,
barončke in svetlega grofa,
pa vsakemu stisnil prijazno roko,
prijazno v obraz se smehljaje.
In če jim povedal je puhel dovtip,
zavrelo je hrumno veselje
v dvorani kakor na povelje
in vzdignil prisiljen grohot se na hip,
pa ploski doneli so glasni.
Sam norec le grajski v ozadju je stal
od družbe sladko razuzdane
sred svetle prostorne dvorane;
le on se ni knezovim šalam smejal –
edini pač knezov prijatelj …