Oj, hrka čil belec črez zlato polje!
Na belcu pa lep junak sedi
pa lilijo poljsko v roki drži.
Oj, lilija čista, rumena,
ki te je rodila poljana zelena!
Odprla pomladnja je noč ta cvet,
ob zori pa rosa posrebrila ga,
dekle utrgala, poljubila ga
in dala v slovo ga junaku,
ki belca na boj je zajezdil o mraku.
“Le dirjaj, le dirjaj na boj ti, junak!
To bliskalo ostro se jeklo bo,
to črne krvi tam steklo bo!
A jaz ti bom zvesta ostala,
dokler ne bo lilije slana požgala!„
Oj, hrka čil belec črez zlato polje,
oj, hrka tri dni in tri noči …
Na belcu pa lep junak sedi,
požgano lilijo gleda
in mokro mu čelo in lica so bleda.
Oj, hrka čil belec črez zlato polje.
Na belcu pa bled junak sedi
pa v roki lilij devet drži,
oj, bele, rudeče, rumene,
ki so jih rodile poljane zelene …