O, ljubica, ti čista stvar,
krepostna ti devica,
sezidal svetel bom oltar
in vanj te del, svetnica.
In ljudstvo bo iz daljnih dalj
v kapelo prihrumelo
in iz srca presvet koral
pobožno ti zapelo.
Sred oljkinih se bodo vej
ponižno priklonili:
“Gospod, dovoli blizu k njej,
da bomo jo častili.
Ti njen si kralj, ti njen si bog
in ona ti svetnica …
Nam ni ednake dal naš bog,
ko tvoja je svetnica.
Dovoli torej blizu k njej,
da bomo jo častili,
da bodo še brez časa mej
zanamci jo slavili.„ – –
A jaz bom neizprosen, trd,
da zadnji se umakne.
In ležal bo pred mano strt,
kdor se te le dotakne!
Naj si drugod svetnic, devic
pobožni svet poišče,
a tebi srčnih bom cvetic
jaz nosil sam v svetišče!
Uklonil bom kolena sam,
sam božal rožna lica
in usteca medena sam
poljubljal ti, svetnica!
Svetnica ti, jaz božji mož –
– – – – – – – – –
V kapelici zaprti
le moja si, le moja boš
v življenju in po smrti!