San Carlo zdaj tiho sameva,
ko da bi ves Trst bil zaspal.
Le burja divja in buči
ter valček vzdiguje in val.
A mene še v burji ne zebe,
ko reže, ko žvižga srepo,
ko mrzlo poljublja obraz
in sinje pometa nebo.
Veš, ljubica, srček ti zlati,
če pijem ljubezen ti z ust,
mi sije nebeška pomlad,
pa bodi avgust ali pust! –