“Tam v beli, beli Ljubljani
najlepše rože cveto!„
Tako so rekli mi fantje.
Šment! Brž sem šel po eno.
Po beli, beli Ljubljani
sem lepe rože iskal
in gor in dol sem hodil
in noč in dan ne zaspal.
Devet sem dni po Ljubljani
za rožo hodil potrt,
ko zunaj mesta zagledal
ograjen, zelen sem vrt.
V njem rasla roža najlepša,
kar dalo jih je nebo.
“Ej, tale roža bo moja,
ker je prelepa tako!„
Utrgati sem jo hotel,
izgrebsti jo iz prsti,
prišel vrtnar pa je hudi,
na vrtič pustil me ni.
Jaz pa sem izmislil si eno:
črez plot sem vpognil nje cvet
in pil iz cveta ljubezen
in pel veselo sem v svet.