In prišel je Krist v Krajino.
Ko je stopal črez Gorjance,
sukal les je v roki grčav.
Šel za njim je s težko nogo
sveti Peter, vrlo zmučen.
Zdihoval je tiho v brado
in postajal v strmih bregih,
ker mu silil prah je v grlo
in ga žgalo solnce žarko.
Krist je stopal urno dalje,
bila ni mu mar vročina,
niti lahki prah na cesti.
Zdajci sede Peter v travo
in zaprosi Krista milo:
“Hodi, hodi počasneje!
Vidiš, trudne so mi noge,
grlo pa je tudi suho
kakor v zimi peč razgreta.
Pot mi lije iz telesa,
ni pa virka naokoli,
niti v travi, niti v skali.
Daj, potrkaj malo v klanec,
da priteče kaka moča,
ki odžene strašno žejo
in pomiri kri mi vročo.
Ni mogoče mi inače
romati po tej deželi!“
Krist namuzne se veselo
in zažuga s prstom Petru:
“Peter, skala ti si sicer,
a ta skala ni še trdna
za težave tu v Krajini.
Čutim, da si suh po grlu
kakor tale cesta bela.
Hočem torej ti pomoči.
Da pa pomni tudi Kranjec,
kdaj prelival sveti Peter
po njegovih golih klancih
hudo žejen, hudo truden,
kisel pot je v solncu žgočem,
naj ostane mu na veke
sok, ki žejo ti prežene.“
Pa potrka Krist ob zemljo …
Trta vzrase po goricah
in na trti vzrase grozdje,
kislo, drobno kakor kaplje,
ki prelival jih je Peter.
Zdaj še spira Kranjcu grlo
Petrov pot – dolenjski cviček.