Krvavo se solnčece sveti
črez žejno široko ravan,
krvavo zibljo se topoli
in žito sred dolgih poljan.
Gre dekle k studencu po vode
in solnčece vpraša sladko:
“Zakaj pa, ti solnčece moje,
krvavo se svetiš tako?„
“Tam zrlo sem danes na jugu
med vojskinim vriščem gorje
in videlo brhkega fanta,
ki zate gori mu srce.
Oj, koliko, koliko upov
zasula med skale je smrt …
A zdajle, ti dekle, oj, zdajle
sovražnik že ljuti je strt.
In jutri in jutri v tej uri
več groma in boja ne bo,
oj, jutri, oj, jutri v tej uri
že fantje domov pripojo.
Zato pa domovja zelena
zmagalcem krvavo zlatim
in v ličece tvoje prebledo
rudeče cvetice sadim.
In ljudstvo junakom bo vence
iz pisanih pletlo cvetic,
tvoj fant pa naj rožo ljubezni
utrga z žarečih ti lic.„